Friendly Reminder (to myself)

Gazo bombardirajo! Nočna razpredanja o terorizmu in avto-terorizmu

Vsakič, ko tolmačim, sem zadovoljna, ker to vedno počnem zato, da tržaški publiki prenesem kako pomembno sporočilo (npr."Gazo bombardirajo. V tem trenutku."). Zadovoljna sem, ker mislim, da je to del mojega "poslanstva", če mu lahko tako rečem. Pomagati ljudem, ki imajo kaj povedati, da njihove besede dosežejo širšo publiko ali, po besedah današnjega govornika "da se širijo kot virus". Fajn je. Sem koristna. Ne tresem se več. Gledam publiko v oči. Sem hitra. Sem prepričljiva (nevtralnost v primeru Palestine ni pomembna, morda lahko celo rečem, da ni zaželjena). Velik napredek, vsekakor. Včasih bi mi bilo to dovolj.

Zdaj nikakor ne.

Nerodno se izražam, ko moram stvari povedati v lepi italijanščini v zelo kratkem času.
Odgovor: "Normalno, italijanščina ni tvoj materni jezik."
Moj odgovor: "Tudi v slovenščini se nerodno izražam".

In res ne vem, kaj bi. Cel večer delaš (zastonj) in vsi se ti zahvaljujejo, ti pa vsako zahvalo jemlješ kot kritiko.

"Bravo, saj vem, da je težko." (Moja interpretacija: "Ok, ampak nisi bila dovolj dobra".)
"Si utrujena, kajne?" (Moja interpretacija: "Nisi bila dovolj dobra.")
"Ti si prava oseba za to delo." (Moja interpretacija: "Nisi bila dovolj dobra.")

Kaj zdaj?  Problem je verjetno v meni (perfekcionizem), ampak...
Rada bi obvladala jezik, v katerega tolmačim.
Če se nerodno izržam, ko govorim o tematiki, ki jo imam v mezincu, mi prosim povejte, kaj bo iz mene, ko bo prišla na vrsto ekonomija, geofizika, sociopolitologija...
Trenutno tolmačim zastonj, ker za Palestino itak ne bi zahtevala plačila. Kaj se bo pa zgodilo, ko bom za neko delo plačana?

Ali je v redu, če še naprej živim v utvari, da sem tolmačka, če:
- redko tolmačim
- večinoma obravnavam samo palestinsko tematiko
- nisem na višini (čigavi? na višini profesionalnega tolmača, oziroma svojega poklicnega alter ega)

Mi utvare sploh kaj koristijo? Kako naprej? La nuit porte conseil...tako pravijo.


V vsakem primeru vedite: v Gazo bombardirajo. Danes je umrlo pet ljudi.

Dinko the Donkey and other stories

Svet je bil umit in počesan. Vsaj tak občutek sva imela z očetom, ko sva se sprehajala po s soncem ožarjeni Ljubljani.

"A ni lepa Ljubljana?" je bil ves vzhičen oče.

Jaz sem samo nasmejano pokimala in si mislila...že res, Ljubljana v soncu je pravi biser, vendar bom težko pozabila na vse tiste sive popoldneve v podpritlični sobi, kjer nisem mogla niti odpreti okna in je potem vse dišalo po hrani oziroma zaudarjalo po vlagi. Ali na deževna jutra, ko sem v Le Petitu zaspano srebala  kavo z mlekom in zraven panično brala novice, da se ne bi znašla v zagati, če bi me profesorica vprašala, kaj je tistega dne rekel Sarkozy oziroma kdo je zmagal zadnjo nogometno tekmo lige prvakov. Težko bom pozabila na tesnobo, ki sem jo čutila vsakič, ko sem vstopila v tolmaški kabinet in odštevanje dnevov do tolmaških izpitov. Mogoče sem takrat vse skupaj jemala preresno. Preveč sem se sekirala, si postavljala preveč vprašanj in preveč dvomila vase. Še zdaj se spomnim, kako je neka profesorica po porazno pretolmačenem govoru prišla k meni v kabino (št. 1) in me zaskrbljeno vprašala: "Dana, zakaj ste se pravzaprav odločili, da pridete na študij v Ljubljano? A ne bi bilo bolje, če bi ostali v Trstu?" In jaz sem ji hitela razlagat, da univerza v Trstu ne nudi študija tolmačenja v slovenščini in da je Ljubljana edina možna odločitev, glede na to, da je slovenščina (kljub vsemu) moj materni jezik. Da bi profesorico potolažila, sem še dodala, da sem pač celih 6 let preživela v izključno angleškem okolju. Profesorica me je resno pogledala in odvirnila: "Aha, razumem...Potem pa...boste že nekako..." Še sreča, da se je našel kdo, ki je verjel vame oziroma v vse nas in nas spodbujal do konca. Zagovor je bil v primerjavi z vsem ostalim res mala malica...Čeprav bi se težko vrnila nazaj, lahko rečem, da sem danes, ko sem formalno in uradno zaključila svojo študijsko pot (?), razumela, da me ni več strah. Da bom ponovno poprijela za tolmačenje. Bruselj gor ali dol, moja tolmaška pot se ne more zaključiti še preden bi se res začela. Verjetno se bom samo s tolmačenjem težko preživljala...Vseeno mi je. Vem samo, da me čaka še veliko izzivov in da ne bom več tiščala glave v pesek. Kot je včeraj rekla prijateljica, ki se je ravnokar odločila za zahtevno preizkušnjo: "Prava zmaga je že to, da sprejmeš izziv." Rezultati res niso  vedno tako zelo pomembni :)

And it's done. I am officially no longer a student :) Although I knew that the defense in itself is a sheer formality, I am happy that it's over. I wish I could say I am taking a break now. (Un)fortunately I have friends who are also really good managers so I already have a couple of jobs lined up. The hot and sunny weather has turned my living room into an oven and I honestly feel more like going to the beach than working. Time is ripe for shorts and for moving my "office" to the back of the house where it's cooler. Thank you guys for keeping your fingers crossed today, it really helped. My future husband's donkey (no joke, he really is the proud owner of one :) kept his hoofs crossed too and I am sure that made all the difference :))))) Be happy and make sure you get some icecream. As for me, I have already stuffed my face with some yummy chocolate cake!

The clock is ticking (is it really?)

"You have a double bed...Where is your boyfriend then?" asked my neighbours' 7-year-old-son some time ago. When I told him I didn't have a boyfriend, I just wanted to be more comfortable, he replied seriously:"Didn't you know you are only allowed to have a double bed if you have a boyfriend?"

"Danči, you know, I have a boyfriend now. He's very nice and when we get married you are going to be my maid of honour, ok?" said S, my friend's 9-year-old daughter. I admit I was quite shocked to hear her talk about boyfriends and weddings...I guess it's because I saw her when she was 3 days old. I remember her making the first steps, I remember the first time she said my name...and now here she is, a beautiful, self-confident and incredibly smart girl. My shock probably showed on my face because S soon added: "Well, I don't think there's anything weird in having a boyfriend. You should start considering getting one. You are getting old, you know".

S's gran (I still find it hard to call her gran seeing as she is only 45) and I had the same conversation the other day but she came to a different conclusion. The reason why I need to start looking for a boyfriend is because my mum is a workaholic and when she retires in about 5 years time, she will probably be completely lost. Having a baby to look after would keep her busy and help her feel useful.

To cut a long story short, I am meeting my "future husband" today. We have never met before but never mind. My friend assured me that I would like him. "He's even crazier than you, it will be love at first sight!" What do I think about all this? I don't feel old, nor do I feel like having babies right now...but as an amateur matchmaker (and a quite successful one, I may add :) I know that organising blind dates is good fun. Let's see what happens...   :)