Spring processions

No, nothing to do with Easter. This weekend I have witnessed two different kinds of processions. I found both of them scary and fascinating at the same time.

The first procession was that of customers going to a supermarket not far from my house. My dad, who's obsessed with healthy food and sports, calls it the cemetery and I can tell you the name is quite appropriate. In this supermarket you can find anything from mushrooms to fish, seafood, pasta with different souces, ready made lasagne, risottos, gnocchi, vegetables, icecream...You name it. Everything is chopped, sliced or diced and stored in big bulky coffins freezers.

Customers walk around the aisles like zombies before the apocalypse and have a hard time deciding what they are going to defrost for dinner. The place is completely silent and there's only one person working in the shop. A bored-looking middle-aged man who sits behind the till and stares ahead blankly. From time to time he stands up and walks slowly to one of the coffins, opens it solemnly, stirs its content and then walks back to his seat. If you walk out of the place without having bought anything, he raises his eyebrows suspiciously and hands you a brochure with all the newest products on offer. Some of the circles of Dante's inferno are half as scary!


Procession number two also took place not far from my house and althought it looks less scary at first, it is not, once you find out what pine processionaries are and what they do. Just as well my doggy was too busy catching up on sleep and recovering from spring fever to go for a walk with me. These wee beasts would have scared the s**t out of her!

Ne tič ne miš

Lep večer v dobri družbi, veliko (res veliko!) smeha in dobre hrane...
...ampak nekaj mi vseeno ni jasno.

Zamejci se mamo za drugačne. Mi "nismo Taljani", mi smo iz Trsta. Ko gremo v Milano, gremo "v Italijo".  Je že res, nismo Italijani, Slovenci pa tudi ne. "Oni" so drugačni (?), mi smo k večjemu Kraševci. Ne bom se spuščala v politične razprave, blog res ni primerno mesto za to. Narodna zavest je osebna izbira in resnici na ljubo mi za vse skupaj niti ni mar, ker se ponavadi držim načela "Živi in pusti živeti".

Dejstvo je, da naš jezik umira. Na večerji nas je bilo osem. Vsi smo zaključili slovensko srednjo šolo, vsi prihajamo iz slovenskih družin. Zakaj se potem ne šalimo/hecamo, ampak škerciramo? Zakaj se nečesa ne nalezemo, ampak nas nekdo contagira? Zakaj se ne zavedamo, se rendiramo conto? Takih primerov je še in še. Vsakič, ko slišim kakšno tako spakedranščino, me zaboli srce. Na to, da prijateljem moj naglas zveni ljubljansko (?) sem se že navadila, zato vsakič, ko se dobimo, zavestno razširim svoje vokale in v stavke začnem vrinjati ma-je in però-je ter spraševati, če mi làhko nalijejo malo vode. Večkrat to ni dovolj, ker moji stavki še vedno zvenijo preveč "slovensko", zato si tu pa tam dovolim reči, da "ne vidim ure" ali kaj podobnega. Danes niti to ni zaleglo. 80 % pogovora je potekalo v eni taki čudni italijanščini, kjer se glagoli spregajo, samostalniki pa sklanjajo, 15 % v zamejščini in samo 5 % v slovenščini. Mogoče bo kdo rekel, da sem preveč črnogleda, da situacija sploh ni tako tragična, da se glede na okoliščine uporabljajo različne zvrsti jezika. Se strinjam. Tudi sama doma govorim drugače kot v kabini. Težava je v tem, da tu ne gre za zavestno izbiro oziroma za prilagajanje okoliščinam. Ljudje se preprosto ne znajo več tekoče izražati v svojem maternem jeziku. Niti v narečju svojih nonotov ne.

Pri nas dvojezičnosti ni. Kdor trdi, da obvladamo oba jezika, se slepi. Smo izobraženi, a funkcionalno nepismeni, največja težava pa je, da je ljudem vseeno. Ker hočemo biti drugačni. Nismo ne "tisti iz Italije" ne "oni iz Slovenije". Smo samo čudna živalska vrsta, ki ji ni mar za obstanek in umira v zamejskem rezervatu.