Ne tič ne miš

Lep večer v dobri družbi, veliko (res veliko!) smeha in dobre hrane...
...ampak nekaj mi vseeno ni jasno.

Zamejci se mamo za drugačne. Mi "nismo Taljani", mi smo iz Trsta. Ko gremo v Milano, gremo "v Italijo".  Je že res, nismo Italijani, Slovenci pa tudi ne. "Oni" so drugačni (?), mi smo k večjemu Kraševci. Ne bom se spuščala v politične razprave, blog res ni primerno mesto za to. Narodna zavest je osebna izbira in resnici na ljubo mi za vse skupaj niti ni mar, ker se ponavadi držim načela "Živi in pusti živeti".

Dejstvo je, da naš jezik umira. Na večerji nas je bilo osem. Vsi smo zaključili slovensko srednjo šolo, vsi prihajamo iz slovenskih družin. Zakaj se potem ne šalimo/hecamo, ampak škerciramo? Zakaj se nečesa ne nalezemo, ampak nas nekdo contagira? Zakaj se ne zavedamo, se rendiramo conto? Takih primerov je še in še. Vsakič, ko slišim kakšno tako spakedranščino, me zaboli srce. Na to, da prijateljem moj naglas zveni ljubljansko (?) sem se že navadila, zato vsakič, ko se dobimo, zavestno razširim svoje vokale in v stavke začnem vrinjati ma-je in però-je ter spraševati, če mi làhko nalijejo malo vode. Večkrat to ni dovolj, ker moji stavki še vedno zvenijo preveč "slovensko", zato si tu pa tam dovolim reči, da "ne vidim ure" ali kaj podobnega. Danes niti to ni zaleglo. 80 % pogovora je potekalo v eni taki čudni italijanščini, kjer se glagoli spregajo, samostalniki pa sklanjajo, 15 % v zamejščini in samo 5 % v slovenščini. Mogoče bo kdo rekel, da sem preveč črnogleda, da situacija sploh ni tako tragična, da se glede na okoliščine uporabljajo različne zvrsti jezika. Se strinjam. Tudi sama doma govorim drugače kot v kabini. Težava je v tem, da tu ne gre za zavestno izbiro oziroma za prilagajanje okoliščinam. Ljudje se preprosto ne znajo več tekoče izražati v svojem maternem jeziku. Niti v narečju svojih nonotov ne.

Pri nas dvojezičnosti ni. Kdor trdi, da obvladamo oba jezika, se slepi. Smo izobraženi, a funkcionalno nepismeni, največja težava pa je, da je ljudem vseeno. Ker hočemo biti drugačni. Nismo ne "tisti iz Italije" ne "oni iz Slovenije". Smo samo čudna živalska vrsta, ki ji ni mar za obstanek in umira v zamejskem rezervatu.