Ko zadiši po domu

Oziroma, ko je na meniju kislo zelje, ki si ga ti ne moreš privoščiti, ker nimaš časa. In potem se ti ves dan cedijo sline ob misli na to (ja, tudi brez klobas je dobro, pravi moj vegi notranji glas, ki je zadnje čase vse glasnejši). Isti dan ti prijateljica pošlje sporočilo, da manjka samo še 16 dni do božičnih počitnic, ko boš končno doma. In naenkrat se ti zalušta še po grahovi mineštri, fižolovi mineštri, radiču in fižolu (tudi tistem "poznem", grenkem radiču, ki ga je treba pošteno prežvečiti), vrzuotah (ja, J., meni so vrzuote všeč :), mamini potici in/ali industrijskem panetonu oziroma pandoru, kostanjih (ki se pečejo na štedilniku na drva špargertu, medtem ko ogenj veselo prasketa) in teranovem likerju.

Naenkrat si spet otrok, ki v kuhinji, kjer diši po sveže pečenem kruhu in praženi čebuli, piše pismo Miklavžu. Pismo potem mama nese na balkon, da ga bo Miklavž lahko vzel. "Mama, misliš, da sem bila letos dovolj pridna?" sprašuješ, čeprav že veš, da je Miklavž vedno radodaren. Dva dni zatem, ti papà pove, da je z vrta slišati cingljanje, da je to gotovo Miklavž. Z iskricami v očeh oblečeš bundo, se oviješ v topel šal in stečeš (?) ven pogledat, če je kje pustil kaj zate. Gledaš in gledaš, nato jo končno vidiš: pod orehom stoji vreča, polna daril, čokolade in mandarin. Ni kaj, tudi tokrat je bradati mož prinesel točno to, kar si si želela.

Preblisk na poti domov po napornem dnevu v Bruslju, osmih urah vožnje z vlakom, 20-minutnem premoru za kosilo, norem tekanju iz stavbe v stavbo, čakanju v vrstah za varnostno kontrolo in obujanju (lepih) tolmaških spominov. Ker je to samo dom (in ne dom dom), ni nihče skuhal večerje, tudi stanovanje se čez dan ni samo pospravilo in čez nekaj ur moram spet v službo. Oh, ko mi le zjutraj ne bi bilo treba skrbeti, ali je v denarnici dovolj gotovine in ali so ključi, kartonček, telefon in glava na pravem mestu. Saj vem, da mi doma doma tega ne bo treba početi vsak dan. Če grem kam s starši, včasih torbico preprosto pustim doma samo zato, da sem lahko za nekaj ur spet otrok, ki brezskrbno in zvedavo opazuje svet okrog sebe.