Daljave

Ura bije zelene zvoke.

Dan je izrezan iz kosa srca.
Hrib je zapisan pod slavoloke.
Voda je bela godba sveta.

Jemljem si drevje. Jemljem si trave.
V žilah me od zanosa boli.
V meni je prostor za strašne daljave.
Naj že padejo v mojo kri.

Naj me požgejo soncni zahodi,
da za požarom ostane samo
temno zelena jelša od vodi
in nad njo neizmerno nebo.

(Kajetan Kovič.1992. Letni casi)