Vsakič, ko tolmačim, sem zadovoljna, ker to vedno počnem zato, da tržaški publiki prenesem kako pomembno sporočilo (npr."Gazo bombardirajo. V tem trenutku."). Zadovoljna sem, ker mislim, da je to del mojega "poslanstva", če mu lahko tako rečem. Pomagati ljudem, ki imajo kaj povedati, da njihove besede dosežejo širšo publiko ali, po besedah današnjega govornika "da se širijo kot virus". Fajn je. Sem koristna. Ne tresem se več. Gledam publiko v oči. Sem hitra. Sem prepričljiva (nevtralnost v primeru Palestine ni pomembna, morda lahko celo rečem, da ni zaželjena). Velik napredek, vsekakor. Včasih bi mi bilo to dovolj.
Zdaj nikakor ne.
Nerodno se izražam, ko moram stvari povedati v lepi italijanščini v zelo kratkem času.
Odgovor: "Normalno, italijanščina ni tvoj materni jezik."
Moj odgovor: "Tudi v slovenščini se nerodno izražam".
In res ne vem, kaj bi. Cel večer delaš (zastonj) in vsi se ti zahvaljujejo, ti pa vsako zahvalo jemlješ kot kritiko.
"Bravo, saj vem, da je težko." (Moja interpretacija: "Ok, ampak nisi bila dovolj dobra".)
"Si utrujena, kajne?" (Moja interpretacija: "Nisi bila dovolj dobra.")
"Ti si prava oseba za to delo." (Moja interpretacija: "Nisi bila dovolj dobra.")
Kaj zdaj? Problem je verjetno v meni (perfekcionizem), ampak...
Rada bi obvladala jezik, v katerega tolmačim.
Če se nerodno izržam, ko govorim o tematiki, ki jo imam v mezincu, mi prosim povejte, kaj bo iz mene, ko bo prišla na vrsto ekonomija, geofizika, sociopolitologija...
Trenutno tolmačim zastonj, ker za Palestino itak ne bi zahtevala plačila. Kaj se bo pa zgodilo, ko bom za neko delo plačana?
Ali je v redu, če še naprej živim v utvari, da sem tolmačka, če:
- redko tolmačim
- večinoma obravnavam samo palestinsko tematiko
- nisem na višini (čigavi? na višini profesionalnega tolmača, oziroma svojega poklicnega alter ega)
Mi utvare sploh kaj koristijo? Kako naprej? La nuit porte conseil...tako pravijo.
V vsakem primeru vedite: v Gazo bombardirajo. Danes je umrlo pet ljudi.
Nessun commento:
Posta un commento