Dinko the Donkey and other stories

Svet je bil umit in počesan. Vsaj tak občutek sva imela z očetom, ko sva se sprehajala po s soncem ožarjeni Ljubljani.

"A ni lepa Ljubljana?" je bil ves vzhičen oče.

Jaz sem samo nasmejano pokimala in si mislila...že res, Ljubljana v soncu je pravi biser, vendar bom težko pozabila na vse tiste sive popoldneve v podpritlični sobi, kjer nisem mogla niti odpreti okna in je potem vse dišalo po hrani oziroma zaudarjalo po vlagi. Ali na deževna jutra, ko sem v Le Petitu zaspano srebala  kavo z mlekom in zraven panično brala novice, da se ne bi znašla v zagati, če bi me profesorica vprašala, kaj je tistega dne rekel Sarkozy oziroma kdo je zmagal zadnjo nogometno tekmo lige prvakov. Težko bom pozabila na tesnobo, ki sem jo čutila vsakič, ko sem vstopila v tolmaški kabinet in odštevanje dnevov do tolmaških izpitov. Mogoče sem takrat vse skupaj jemala preresno. Preveč sem se sekirala, si postavljala preveč vprašanj in preveč dvomila vase. Še zdaj se spomnim, kako je neka profesorica po porazno pretolmačenem govoru prišla k meni v kabino (št. 1) in me zaskrbljeno vprašala: "Dana, zakaj ste se pravzaprav odločili, da pridete na študij v Ljubljano? A ne bi bilo bolje, če bi ostali v Trstu?" In jaz sem ji hitela razlagat, da univerza v Trstu ne nudi študija tolmačenja v slovenščini in da je Ljubljana edina možna odločitev, glede na to, da je slovenščina (kljub vsemu) moj materni jezik. Da bi profesorico potolažila, sem še dodala, da sem pač celih 6 let preživela v izključno angleškem okolju. Profesorica me je resno pogledala in odvirnila: "Aha, razumem...Potem pa...boste že nekako..." Še sreča, da se je našel kdo, ki je verjel vame oziroma v vse nas in nas spodbujal do konca. Zagovor je bil v primerjavi z vsem ostalim res mala malica...Čeprav bi se težko vrnila nazaj, lahko rečem, da sem danes, ko sem formalno in uradno zaključila svojo študijsko pot (?), razumela, da me ni več strah. Da bom ponovno poprijela za tolmačenje. Bruselj gor ali dol, moja tolmaška pot se ne more zaključiti še preden bi se res začela. Verjetno se bom samo s tolmačenjem težko preživljala...Vseeno mi je. Vem samo, da me čaka še veliko izzivov in da ne bom več tiščala glave v pesek. Kot je včeraj rekla prijateljica, ki se je ravnokar odločila za zahtevno preizkušnjo: "Prava zmaga je že to, da sprejmeš izziv." Rezultati res niso  vedno tako zelo pomembni :)

And it's done. I am officially no longer a student :) Although I knew that the defense in itself is a sheer formality, I am happy that it's over. I wish I could say I am taking a break now. (Un)fortunately I have friends who are also really good managers so I already have a couple of jobs lined up. The hot and sunny weather has turned my living room into an oven and I honestly feel more like going to the beach than working. Time is ripe for shorts and for moving my "office" to the back of the house where it's cooler. Thank you guys for keeping your fingers crossed today, it really helped. My future husband's donkey (no joke, he really is the proud owner of one :) kept his hoofs crossed too and I am sure that made all the difference :))))) Be happy and make sure you get some icecream. As for me, I have already stuffed my face with some yummy chocolate cake!